Objave

Zaključek bloga

Slika
Izmenjava v Turčiji je zame bila zelo dobra in zelo poučna izkušnja. Delo v laboratoriju se mi ni zdelo pretežko hkrati pa je bilo tudi zelo zanimivo. Sodelavci, ki so nas tam pričakali so bili prijazni in so nas toplo sprejeli. Odgovorili so na vsa vprašanja, ki smo jih imeli in vedno iskali nove načine kako bi nas naučili česa kar še nismo vedeli. Če je delo postalo preveč repetitivno, smo se pogovarjali o naših domovinah, navadah, kulturi…Nikoli se nismo dolgočasili ter se v procesu veliko naučili. Najbolj smo razvili svoje mikrobiološke veščine, naučili pa smo se uporabljati tudi nove naprave in računalniške programe. Istanbul sam me je prijetno presenetil. Kljub orjaškosti mesta so bile četrti lepo urejene, v centru mesta pa si lahko našel tudi park ali dva. Na gosto je bil posejan z zanimivimi kraji in ustanovami; komaj dovolj časa smo imeli, da smo si vse ogledali. V teh dveh tednih smo obiskali mesto samo 4x vendar sem kljub temu videl vse kar ima ponuditi. Če bi lahko bi to iz

Trinajsti dan, 27.04.24

Slika
Danes smo se vsi zbudili v razmetanih sobah, kar ni pomagalo pri pakiranju in pospravljanju vseh oblek iz tal kasneje v dnevu. Tudi vedeli nismo kaj bomo danes počeli, ker se dan pred tem nismo uspeli zmeniti. Zato smo se kot pravi istostrankarski demokrati odločili da gremo v akvarij. Zakaj se vprašate? Kot je Plato rekel: ''Ribe združujejo.'' in združevale so. Videli in naučili smo se veliko, posneli veliko fotografij, piranham pa je skoraj uspel rop stoletja; skoraj so ukradle Zojine privranične ledvičke. Po akvariju smo rabili počakati na našega profesorja, ki se je medtem odpravil pohajkovat po bližnjem trgovinskem centru. Ker se je katerikoli bog v katerega verjamete odločil, da zabave še ni konec smo potem 40 minut iskali pravi avtobus za odhod nazaj domov. Ker smo rabili malo sprostitve po stresni vožnji z turškim metrojem smo se odločili, da je pitstop v lokalni burgerđinici, v katero smo šli že predvčerajšnjim s sodelavci. Z napolnjenimi tanki smo se odpravili

12. dan - petek, 26. 4. 2024

Slika
Hotelski zajtrki pašejo le še Vidu. Neža, Zoja in jaz pa smo se že drugi dan zapored odločili jesti jogurt in čokoladne kosmiče v sobi. Po zajtrku je sledil zadnji dan dela v laboratoriju. Z Vidom sva do kosila polnila epruvete za rečitvene vrste in tekoča gojišča, punci pa sta opravljali celoten postopek priprave trdnega gojišča. Najprej sta natehtali prah in ga zmešali z destilirano vodo, vse steklenice dali segreti nato pa še sterilizirati v avtoklav, za konec pa sta jih še vlivale v petrijevke. Po kosilu nismo imeli veliko časa saj smo morali oditi iz laboratorija že ob dveh zaradi srečanja z Umitom in Sedo. Ta čas smo izkoristili za poslavljanje od sodelavcev, z katerimi smo se ravno dobro spoznali. Za vsakega sodelavca smo kupili zaponko z sadjem za na haljo. Darila so bili zelo veseli. Na koncu so se nam še vsi podpisali na haljo in prišel je trenutek odhoda. Ob pol treh smo se v šoli dobili z Umitom in Sedo. Imeli smo krajši pogovor o delu v laboratoriju, bivanju in druženju z

25.4.2024

Slika
Neža in Nejc sta se do zdaj že pošteno naveličala zajtrka v hotelu zato sta se odločila danes zajtrkovati, čokoladne kosmiče in jogurt  kar v sobi. Po zajtrku smo se odpravili v laboratorij, kjer sva do kosila z Nežo pripravljali bujon in kuhali gojišča, fanta pa sta med tem opazovala kancerogena gojišča. Po kosilu pa smo se s sodelavci dogovarjali za večerjo (kar je bil za nas kar velik projekt). Po končanem delu smo se odpravili do hotela, kjer sva z Nežo med gledanjem filma ponovno zaspali. Nejc pa je z veseljem polnil svojo galerijo s slikami speče Neže in Zoje. Ob 18.00 pa smo se  srečali s sodelavci, ki so nas peljali na odlične hamburgerje nato pa nas je zaneslo se v bližnjo kavarno, kjer smo poslušali tradicionalno turško glasbo in veselo klepetali.

24.04.2024

Slika
 Dan se je začel precej zaspano. Utrujenosti od prejšnjega dneva se kljub spanju nismo znebili. V spodnjem laboratoriju smo najprej vsi opravili razmaze Staphylococcussa aureusa. Nato pa sta fanta odšla v zgornji laboratorij, kjer sta Ismeta učila polko, on pa ju je v zameno naučil turških tradicionalnih plesov. Po odmoru pa je Zoja, med v pripravo gojišč, z Utkom komunicirala v angleščini . Za kosilo smo dobili kremno govejo juho, filane paprike, za prilogo pa makarone s pestom, sladica pa je kot običajno bila baklava. Med delom smo bili povabljeni na praznovanje rojstnih dni vsega osebja, ki je imelo tisti mesec imelo rojstni dan. Zabava je bila tik pred zdajci odpovedana. Tako smo se namesto na zabavo odpravili na lokalni bazar in se lotili nakupovanja. Utrujeni in lačni smo se po bazarju odpravili v lokalno okrepčevalnico. Tam smo si privoščili okusne šavarme. Po odličnem obroku sta se fanta odpravila v Migros, punci pa sva odšli nazaj v hotel. Dan smo zaključili s Marvelovim filmo

Deveti dan, 23.4.2024

Slika
Ta dan je bil turški praznik, zato nismo imeli dela v laboratoriju. Namesto tega smo se lahko odločili kam bomo šli, izbrali pa smo Princess islands. S sabo smo povabili še Armana, enega od turških srednješolcev, ki smo jih spoznali prejšnji teden. Vstali smo še bolj zgodaj kot po navadi ter se z metrojem in tramvaje odpeljali v center kjer smo stopili na ladjico ki nas je odpeljala na največjega od štirih otokov Büyükada. Za začetek smo se čez otok le sprehodili in si ga malo ogledovali. V gozdu smo našli drugo največjo leseno zgradbo v Evropi; grško sirotišnico na drugem najvišjem vrhu otoka. Precej ironično če me vprašate. Zraven so se na prostem pasle izjemno prijazne krave s katerimi smo se tudi slikali. Videli smo tudi eno in edino cerkev na otoku kot tudi različne točke z izjemnim razgledom na okoliško morje. Opaziti je bilo mogoče celo, da tako kot Istanbul, je ta otok imel zdravo populacijo mačk, ki smo jih z veseljm pocrkljali. Sprehod se je zaključil s prihodom nazaj v meste

Osmi dan: ponedeljek 22. 4. 2024

Slika
Po napornem vikendu sva se z Vidom sama odpravila na zajtrk, ki ni bil nič drugačen kot ostale dni. Nekaj čez devet smo prišli v laboratorij, kjer smo tokrat zamenjali delovne položaje. Zoja in Neža sta prišle v drugo nadstropje, kjer sva prej delala z Vidom, midva pa sva se odpravila v zgornje nadstropje. Do prve pavze smo bili še vsi čisto zaspani in utrujeno od vikenda. Ko nas je zbudil čaj na malici pa smo začeli z delom. Punci sta pomagali pri pripravi gojišč, midva pa sva se učila uporabljati računalniški program za vnašanje rezultatov in učila Turke kaj pomeni veselica.  Po kosilu sta punci pregledovali gojišča iz prejšnjega tedna in poučevali prijatelje o Slovenski glasbi, midva pa sva filtrirala vodo in filtre postavila na gojišča. Popoldne smo pomerjali nove obleke, okoli 6 pa smo se dobili z našimi Turškimi prijatelji. Od vseh srednješolcev, ki smo jih spoznali, je prišel le Arman, zato smo se odločili, da gremo ponovno na biljard prej pa še nekaj pojesti. Zvečer smo gledali