Deveti dan, 23.4.2024

Ta dan je bil turški praznik, zato nismo imeli dela v laboratoriju. Namesto tega smo se lahko odločili kam bomo šli, izbrali pa smo Princess islands. S sabo smo povabili še Armana, enega od turških srednješolcev, ki smo jih spoznali prejšnji teden. Vstali smo še bolj zgodaj kot po navadi ter se z metrojem in tramvaje odpeljali v center kjer smo stopili na ladjico ki nas je odpeljala na največjega od štirih otokov Büyükada. Za začetek smo se čez otok le sprehodili in si ga malo ogledovali. V gozdu smo našli drugo največjo leseno zgradbo v Evropi; grško sirotišnico na drugem najvišjem vrhu otoka. Precej ironično če me vprašate. Zraven so se na prostem pasle izjemno prijazne krave s katerimi smo se tudi slikali. Videli smo tudi eno in edino cerkev na otoku kot tudi različne točke z izjemnim razgledom na okoliško morje. Opaziti je bilo mogoče celo, da tako kot Istanbul, je ta otok imel zdravo populacijo mačk, ki smo jih z veseljm pocrkljali. Sprehod se je zaključil s prihodom nazaj v mestece kjer smo našli tudi Trotskyjevo hišo potem pa smo se odpravili na kosilo. Jedli smo v lokalni döner restavraciji in tračali med sabo večinoma pa Zojo. Po kosilu smo opazili, da je izposojevalnica koles pripravno direktno zraven in ni bilo treba reči dveh besed, smo se že držali za balance. Prevozili smo celo dolžino otoka; bilo je hkrati izjemno lepo, ker ima ta nekakšen divji čar in tudi mučno, ker kolesa niso bila v najboljšem stanju in so prestave, delujoče zavore, polne pnevmatike in drugi ne polomljeni elementi bili bolj oddaljene sanje kot resničnost. Ustavili smo se na dveh plažah, le na prvi pa smo dejansko prišli do morja, saj je bila druga zaprta (še mi ne vemo zakaj). To Nejca ni ustavilo pred tem, da ne bi vsaj za pet minut skočil v vodo, ostali pa smo si samo namakali prste in uživali v soncu in tišini. Potem smo se s kolesi zapeljali nazaj v mesto, kjer smo se rahlo zgubili in spet hitro našli, potem pa za dobro mero šli še na sladoled (tri kepice za 80 lir! 80 turških lir!!!!!!!). Še preden smo se zapeljali z otoka sta se punci ustavili na javnem stranišču kjer sta rabili za vstop zaplesati z lokalnim dedijem. Potem smo se s profesorjem dobili na prej zmenjeni točki in se počasi in obžalujoče odpravili proti trajektu. Tam so nas presenetili muzikanti, ki so vožnjo proti celini naredili veliko bolj veselo. Ko smo prišli v hotel pa je bilo prevladujoče vzdušje zaspanost, ker smo se vsega skupaj vozili 4 ure. Ko smo prišli v sobe smo imeli ravno še toliko energije, da smo se stuširali potem pa zgrudili v postelje in skoraj takoj zaspali.